Razvoj nove pasme
Po nasvetu genetika dr. AL Hagedoorn je Leendert poskušal iz svoje populacije vzrediti novo pasmo nizozemskih psov. Prezgodaj, leta 1942, le 10 let po začetku svojega vzrejnega eksperimenta, je pri upravnem odboru zaprosil za priznanje njegovih psov kot nove pasme. Vloga je bila zavrnjena. Psi so pokazali premalo homogenosti. Leendert Saarloos je nato začel še bolj strogo kot prej izbirati svoje pse.
Med drugo svetovno vojno je po naključju ugotovil, da so njegovi psi, volki – zaradi njihove prijazne in previdne narave – dobro usposobljeni za pse vodnike slepih.
Posledično je ustanovil uspešno šolo za šolanje psov vodnikov za slepe. Od takrat naprej je svojo pasjo populacijo imenoval Evropski Volčjak.
Med letoma 1936 in 1963 je Leendert uporabil vsaj štiri, verjetno pet različnih volkov, da bi preprečil križanje sorodnikov. Kasneje je skušal pasmo bolj homogenizirati. Dobro se je zavedal lepote svojih psov, a to mu je bilo na koncu manj pomembno: “Vseeno bodo lepi.”
Leendert je umrl leta 1969. Obstoj evropskega volčjega je bil vprašljiv. Da bi rešili populacijo psov in delo Leenderta, so se številni ljubitelji te nove pasme v nastanku, odločili, da zapuščino Leenderta nominirajo za čistokrvnega psa.
5. julija 1975 je nizozemska kinološka zveza Raad van Beheer prepoznala obstoječo populacijo psov kot novo nizozemsko pasmo in jo v čast svojega ustvarjalca poimenoval Saarlooswolfhond.